Poenostavljeno povedano, omogočajo prevajanje želja programerjev, kako so si »zamislili«, da bi bila slika videti na zaslonu, v ukaze, ki jih grafična kartica razume. Programerji svoje »zamisli« napišejo v obliki standardnih ukazov, ki jih določata knjižnici DirectX in OpenGL, te ukaze pa nato gonilnik pretvori v ukaze, specifične za grafični procesor. Vsak procesor ima namreč drugačno - lastno arhitekturo in bo zato tudi zanj optimalno obdelovanje slike drugačno kakor pri drugem procesorju (nekateri grafični procesorji, na primer, nimajo senčilnikov ali pa nimajo enote T&L in mora zato te obdelave prevzeti glavni procesor).