Geometrijsko enoto so takrat premogle le specializirane profesionalne kartice OpenGL (na primer Wildcat podjetja Intergraph), ki pa so bile izjemno drage. Z razvojem grafičnih pospeševalnikov, novimi različicami knjižnice DirectX in hitrejšimi in večjimi pomnilniki pa se je lahko tudi večina procesov preselila na grafični čip. Ta je dobil svojo lastno procesno enoto za preoblikovanje in osvetljevanje T&L (Transformation & Lighting), grafični pospeševalnik pa se je preimenoval v grafični procesor.