Brezžična omrežja, ki so jih medtem postavile letalske družbe, so bila ponekod povsem odprta za naključne »brezžične vdiralce«. Dostop do omrežja in računalnikov je bil mogoč brez gesla, dostop do informacij pa domala neomejen.
Za nameček so preizkuševalci opazili, da so na nekaterih monitorjih na terminalu celo prikazani naslovi IP delovnih postaj, kar je tako, kakor da bi na njih pisalo 'daj, sesuj me'.