V bistvu so motnje hranjenja nekakšen odgovor na osebno stisko, trpljenje, čustveno pomanjkanje in beg v hrano, pretirano hranjenje, potem pretirano stradanje pa prekomerno hranjenje in potem bruhanje, so nekakšno nadomestilo za izražanje določenih problematičnih čustev. Če je to posledica recimo spolnih zlorab, potem je to nekaj, kar je skrito že od otroštva. Večina tistih, ki so razvili anoreksijo in bulimijo v odraslosti, v otroštvu njihova spolna zloraba ni bila odkrita.