Duhovščina, to naj bo duhovniki kot takšni ali pa redovniki, so bili po vojni najbolj na udaru. Katoliško Cerkev in z njo njeno duhovščino, je komunistična oblast obravnavala kot svojega glavnega nasprotnika, kajti to je bila še edina opozicija, če smem tako reči, oziroma edina ustanova, ki si je partija ni mogla podrediti že zaradi tega, ker ja pač imela svoj sedež v Rimu, v Vatikanu in ker je to vesoljna organizacija, bi rekel, v svetovnem merilu. Duhovniki so bili pod hudim pritiskom in tudi neke vrste opozicija so bili smatrani in zato jih je bilo razmeroma veliko zaprtih.