Potem se pa naenkrat zave tega paradoksa, da bi rad šel v gledališče, da ga ima rad, da on obožuje gledališče, ampak je njegova kritičnost tista, ki mu seveda to onemogoča in rabi pravzaprav prijatelja, da ga popelje v gledališče. Tu se mi zdi, da je v bistvu do likovne umetnosti enak dvojen odnos. Vse seveda zelo inteligentno secira, poznavalsko raztrga, na koncu pa ugotovi, da je to tisto, kar vseeno mu preostaja kot nek intelektualni background, kot nek kozmos, v katerem lahko sploh živi.