In zdaj če je to neko izhodišče knjige, ki se skozi analize pač odvija pred nami, pa je treba reči, da nikakor knjiga ne zdrsne enostavno v neko zgolj denunciranje, iskanje pač nasilja v vsakem pojavu, razkrivanje nekega bolj ali manj prikritega nasilja v vsem, kar pač vidimo in srečamo in da nikakor ni pozicija enostavno proti nasilju. Ampak poskuša nasilje misliti od znotraj, ga misliti diferencialno in ga misliti recimo, se ne izognit nekemu izzivu ali pa se ne umaknit pred izzivom, kako pravzaprav mislit tudi nek pozitivni in emancipatorični pojem koncept nasilja. nas na samem začetku opozori, da gre za tole: vsako nasilje je izbruh, ampak ravno moramo se izvit tej fascinaciji nad posameznimi izbruhi, torej nad posamezniki, ki izvajajo nasilje in pogledat celoten sklop, cel paket, ki pravzaprav generira te posamezne izbruhe nasilja.