Se pravi, če subjektivno nasilje ponavadi razbijemo na ozadju neke recimo domnevne točke harmonije mirnega sožitja družbe, ki ga potem prekine ta vdor tega subjektivnega nasilja, pa definira objektivno strukturno nasilje kot nasilje, ki je potrebno za samovzdrževanje te navidez naravno obstoječe harmonije sožitja. Skratka zato, da sistem sploh je v ravnovesju, je že potreben določen pritisk, določeno nasilje. In zdaj seveda ta oblika nasilja, ki pogosto nima dejavnika subjekta, na katerega bi lahko tako enostavno s prstom pokazali, je seveda precej težje določljiva, težje jo je analizirat, ker se dogaja pogosto anonimno, hkrati pa je seveda prav naloga, mišljenje filozofije, da poskuša to mislit, analizirat, detektirat.