In izhodiščna teza knjige je v tem, da pač za razliko od nekega nasilja, ki je zelo vidno, zelo spektakularno, je treba biti še kako pozoren na neko nasilje, ki nima tega spektakularnega obraza, je pa pogosto še veliko bolj problematično. In to nasilje pač imenuje objektivno strukturno nasilje. Zdaj poanta je v tem, da recimo, če je subjektivna oblika nasilja, so nasilja, kjer takoj vidimo nosilca, ga je mogoče s prstom pokazat, stvar kot rečeno zgleda zelo spektakularno, pa je objektivno nasilje nasprotno tisto, ki zagotavlja vzdrževanje samega nekega statusa quo.