Mislim, da je glavna teza moja bila, da v teh novelah, Strah in pogum, zgodovinska resničnost in to je partizanska resničnost, ni prikazana v neki resnični, stvarni podobi, ampak da je to v nekem smislu subjektivna tvorba. In zdaj, iz tistega stališča, v katerem je bila ta kritika napisana, se je zdelo, da pravzaprav želim reči, da bi morala podoba partizanstva v teh novelah biti takšna, kakršna je bila po sodbi KP. Ampak izrecno kaj takega v tej moji kritiki ni, nasprotno, iz tistega, kar danes vemo o zgodovini partizanstva, o tem, kako je to potekalo, bi se dalo reči, da pravzaprav je bila ta moja sodba pravilna.