Predvsem ugotavljam, gre za Strah in pogum, da je v teh pripovednih tekstih, ob običajnem pripovedovanju, zelo močna plast filozofskega razmišljanja. Recimo, že v samem stilu, v besedah, ki jih uporablja, mislim pa, da moj očitek je bil ta, da vendarle za tem besedjem, ki je stilno lepo zveneče, ni videti nobene prave močne filozofije. Primerjal sem Kocbeka takrat s Sartrom in Camujem in ugotovil, seveda, da tam to je.