Avtor knjige raziskuje ontološki status živega uprizarjanja znotraj sodobne družbe, ki ji vladajo množični mediji in predvsem televizija, ki je na nek način postala temeljni elementarni element ureditve naše sodobne kulture in bistveno vpliva na percepcijo tudi katerihkoli drugih umetniških del in drugih področij delovanja človeka. Pri tem se odpoveduje romaniziranemu prikazu gledališča kot enega posvečenega prostora žive in neposredne izkušnje, opozarja na medsebojno prepletenost živega in mediatiziranega, ne samo v gledališču, ampak tudi v vseh drugih oblikah sodobne kulture. Gledališče raziskuje v odnosu do televizije in filma, hkrati pa tudi drugih področij človeškega ustvarjanja in delovanja.