Govori ne samo o tem, kako je mogoče določene žive izvedbe zaščitit oziroma jih ni mogoče zaščitit pravno, ampak tudi o tem, kako je živo uprizarjanje sestavni del sodnih procesov v dvoranah, kjer sedijo porotniki kot neko občinstvo in seveda vsi, ki so v proces vpleteni, kot sodelujoči. Kar je pri knjigi zelo pomembnega, je to, da se avtor izredno zoperstavlja temu, da bi črno belo razlikovali med živimi in mediatiziranimi izkušnjami, poudarja ne samo to, da je oboje v sodobni kulturi izrazito prepleteno, ampak da je tudi vključeno v isto kulturno ekonomijo. Poglejmo torej zgodovinsko tole malce. 20. stoletje prinese radio, televizijo in druge medije in zdi se, kot da se je v tiste žive dogodke, koncerte, plese, gledališče, nekako vsilila tale mediatiziranost.