Dramatika ima pač samo to specifično možnost, kot pač neka arheologija, da znotraj svoje oblike lahko te paradokse osvetli popolnoma drugače. Jaz sem pomislil nekako tako: če imamo že vprašanje, kdo je nor zdaj, pa menjave identitet in tako naprej, v končni fazi tukaj če vzamemo to petnajsto točko, kjer pravi, v nekem drugem kontekstu sicer, da drama o fizikih mora biti paradoksna in njen cilj ne more biti vsebina fizike, temveč samo njeno učinkovanje. Ampak ali ni v drami pravzaprav in v norosti v tem bistveno, drama ne more nikoli videt, kaj si ta oseba zares misli o sebi, glavno je, da se dela norega, samo po teh svojih učinkih.