Ko pohajamo po brezpotjih pragozda, se počutimo kot vsiljivci, ki motijo gozda sveto tišino. V tem svetišču življenja nam tišina šepeta pravljice strahov otroštva in če kot odrasli stopamo v ta tempelj naših nezavednih poganskih verovanj, zaslutimo, da se vračamo med pozabljeno družino, ki nas je porodila. Zazdi se nam, da se je ustavil čas.