Samotni čas, ko kdor ni nikdar ljubil, pod sivim nebom, do temena nizkim, išče ime prepozno svoji izgubi. Ugiba ga v sekljanih, kratkih, ime žerjavice sredi jezika, ime na dno pozabe zarojeno, ne govor, zgolj misli se zatika. Če jo prikliče, ki je nima, ženo na tuje okno: Kaj je, je kdo klical?