Jaz v prvi vrsti čutim to rdečo nit forme in te volje, ki je pač pesem ne more skriti, da bi bila nekako skladno skupaj dana. Če ponekod pride do tega, da se človek malo pohahlja, mi je to seveda prav, če pride do tega, da se človek malo, ne bom rekel zamisli, ampak da rezonira z njegovo bodisi melanholijo, čemerkoli, tudi to, ker v pesmi je zmeraj ta čutni element, za katerega nimamo merskih enot, niti meril, tehtnic, je zmeraj enako relevanten kot neka splošna mesta, ki se tudi dajo sijajno vpesniti.
čut za nenavadne besedne kombinacije, prefinjene pomenske odtenke in spretno zasukano stavčno sintakso, daje pesmim posebno svežino.