Še kot študenta sva bila na glasbeni akademiji v Sarajevu in tedaj je to seveda bil velik šok imeti drugačnega otroka, ko pričakuješ normalnega dojenčka. Ko sem dobil hčerko, smo vsi skupaj bili zelo ponosni in veseli in to, da je bila "dawnovček", da je bila poseben otrok, to je bil od začetka res en šok, medtem pa potem smo bili vsi veseli ob tej misli, da res imamo hčerko in ona razen tega sindroma je medicinsko zdrava, zdrav otrok in sem zelo ponosen na njo, od rojstva pa do zdaj. Od zdravnikov smo dobili same takšne črnoglede napovedi, morda bo hodila, morda bo pač samostojno živela, morda bo samostojno jedla, morda ne bo govorila, v bistvu nič takega oprijemljivega kaj bo zmogla.