V nekaterih indijskih mandalah namreč vidimo, da so vpisane sanskrtske črke ali pa zlogi, deli molitev, molitveni obrazci in to pomeni, da je mandala nabita tudi z zvokom, ki ga mogoče navaden opazovalec najbrž ne zasliši, ampak, če se poglobi v mandalo, mu določena barva ali določena oblika da tudi vtis neke "zvočenosti". In ni naključje, da sta Goethe in Scheling zapisala, da je arhitektura okamenela glasba.
Kajti tudi te mandale imajo nekaj, kar je na nek način neko arhitekturno obliko, po drugi strani pa spominjajo tudi na neke organske oblike, kakršne videvamo tudi okoli nas.