Če se spomnim enega verza: Brez starih črk, brez bledečih sledi, moram v meni čez most. To je en verz iz prve knjige in on skozi potuje vase in v svet, v tujini tudi v jeziku in tako sem jaz doživljal tisto knjigo, ki je ena taka knjiga, s katero potuješ in pohajkuješ.
piše, da v nobenem mestu ni tako očitna povezava med hojo in padanjem, med zaganjanjem in omahovanjem, med obotavljajočim premagovanjem razdalje in pripravljenostjo začeti romanje vsak hip, še enkrat.