Leta 1930 pa jo je v domačo uporabno obliko, spravil, oziroma spremenil, londonski kemik. Njegove tako imenovane prometejske vžigalice, so bile narejene iz papirnatega zvitka, ki je na enem koncu vseboval nekaj mešanice žvepla, kalijevega klorata in sladkorja, poleg tega pa še majhno, hermetično zaprto cevko, z majhno količino žveplene kisline. Ko so z majhnimi kleščami, ki so jih prodajali posebej v ta namen, zdrobili en konec cevke, je žveplena kislina prišla v stik z mešanico in jo vžgala.