To so bila tista leta, 24, 25 po prvi svetovni vojni. In takrat moj oče in mama sta bila velika planinca, člana Skale, slovenskega planinskega društva in to je naneslo, da sta ona dva potem prevzela skrb za Staničevo kočo pod. S tremi leti so me čez Kot prinesli gor na krošnji nosači, s štirimi leti se pa že sam pristopical počasi do Staničeve koče iz Mojstrane gor.