Zraven je otrok kričal, mamo mu je ubilo pred očmi. In ko sem jo naložil na roke, da jo nesem v dolino, v kočo, ker smo ugotovili, da ni več živa, ni bilo srce, ni dihala, bila je vsa opečena, razbita, skratka mrtva, sem se spomnil na umetno dihanje, ki sem ga bral prejšnji večer. Sem jo dal na tla, glavo nazaj, zaprl nos in po sedmih, osmih vdihih se mi zdi, je zakašljala in začela dihat.