Izredno demokratičen človek je to, ki je dovolil, da vsak pove svoje misli, svoje predloge, sam pa je tudi vedel kaj približno je treba narediti, znal je pa ne samo poslušati, ampak tudi sprejeti predloge drugih. Kar pa zadeva duhovniško prijateljstvo pa je to kar je naju zelo družilo pa tudi druge kolege, da smo se večkrat dobili na pogovoru, na skromni večerji ali kaj podobnega in potem smo tam premlevali vsa najrazličnejša vprašanja od družbenih pa do Cerkvenih. Kar zadeva Cerkvena je gotovo ta njegova značilnost pravi, da bi morala biti Cerkev veliko bolj demokratična, po stilu prve Cerkve ko ni bilo vse centralistično urejeno, ampak je vsak škof stal za svojo škofijo, ni določal verskega nauka, ampak iskal kaj je pravi nauk, kaj služi edinosti med Cerkvami.