Se pravi, trenutek v času in prostoru kot enoviti celoti. Iskanje nekega kronotopa, ki pa ni več samo čas in prostor in ki ga več ne moremo razdelit samo v mehanskega, mitičnega, ampak se mi zdi, da pri tem že govorimo o neke vrste kvantnem kronotopu, ki presega meje vsega tega zaznavnega, ampak prehaja tudi v neka druga paralelna stanja in paralelne svetove.
veliko zahteva od igralca, ampak mislim, da je to edina možna pot, da ustvarjamo takšne vrste gledališče kot ga ustvarjamo.