Mislim, da povsod, kjer te narodne skupnosti živijo, bi morali z neverjetno skrbjo gledati na to, da od tega, kar so prejeli od prejšnjih rodov, da ničesar od tega ne izgubijo, temveč to ohranjujejo in skušajo vzbuditi pri mladini interes za to, da je to nekaj, kar je del njih samih. In če se to izgubi, so popravki zelo težki, oziroma nemogoči. Zato mislim, da je nujno potrebno ljubezen do vsega tega privzgojiti tudi, predvsem mladim, da to potem prehaja iz roda v rod, kot ena normalnost, ki potem preide v eno samozavest, da je to del naše identitete, del naše kulture, del našega izražanja in navsezadnje je tako, da vsaka kultura, vsak jezik, preživi od govorjenja.