Mislila sem, da je takrat konec sveta. Z velikim strahom sem razmišljala, kako se počuti hčerka, ker je prvič šla od doma in še tako mlada, samo verjetno je ravnateljica takrat začutila, koliko se jaz bojim za njo in se je odločila napisati dolgo pismo, v katerem mi sporoča, da se je hčera zelo lepo vključila v skupino in da lepo sodeluje in da bo od zdaj naprej moja njihova in moja. Zanimive so zgodbe in tam bodo tudi ostale.