Namesto premišljenega urbanističnega razvoja je divjala nenadzorovana gradnja. Zavladala sta kič in kockasta spalna naselja brez domišljije, kapital je narekoval razvoj, arhitektura pa je vse manj služila svojemu namenu: ustvarjanju nove kakovosti, boljšemu življenju stanovalcev.
Ti nemirni časi so omogočili razvoj novega rodu arhitektov, ki je v naslednjem desetletju oplemenitil bivalno kulturo na Hrvaškem.