Jezikovno oporečna situacija je tam precej zapletena v smislu, da ker nimajo in ne poznajo slovenskega knjižnega jezika, ki ima neko narodno- povezovalno in združevalno vlogo, ki je neke vrste nadgradnja neke lokalne zavesti, ki jo govorcu da narečje- to pomeni znanje knjižnega jezika, poznavanje zgodovine, kulture lastnega naroda in jezika, omogoča, da nek govorec poleg neke lokalne ozko zamejene kulturne in jezikovne zavesti razvije tudi neko širšo, v tem primeru nacionalno slovensko. Ker Rezijani tega drugega elementa, kot ga imamo v Republiki Sloveniji ali pa drugod v zamejstvu, kjer imajo dvojezično oz. slovensko šolstvo, tega nimajo, se zastavlja vprašanje, kaj potem.