In sicer naš prvi argument se glasi: Zakoni in osebe že skrbijo za dijake in sicer dijaki imamo določene pravice ter pa dolžnosti, ki so že zapisane v določenih zakonih o šolanju v srednjih šolah in če mi imamo vse te zakone, dejansko ni potrebno, da imamo še neko varuhinjo, ki nam te zakone še enkrat predstavi. Mi lahko te zakone pač pregledamo in se potem obrnemo na samo vodstvo šole in če preko vodstva šole ne moremo rešiti teh problemov, pa se obračamo na varuha človekovih pravic, ker kot smo izvedeli pri svetovalki varuhinje človekovih pravic, praktično ta pokriva celotno neko širšo območje, področje in lahko rešuje vse probleme. Nanjo se namreč nanašajo tudi problemi, ki so v zvezi z mlajšimi osebami, torej z dijaki in sami ti osnovni problemi, kot so nošenje copat v šolah, zaklepanje šole in te probleme varuhinja človekovih pravic rešuje sama in jih ne nanaša kasneje na varuhinjo dijakovih pravic.