Saj to je pa ravno ena od stvari, ki je pri flamenku zanimiva, da obstajata na nek način v bistvu dve vrsti. Je tisti, dejansko bolj intimni flamenko, ki se dogaja, ki ni šolski, ni tako formalen, ki se dogaja v domačem okolju, ki je znan večini ljudi, ki se s tem ukvarjajo, ki ima neke poteze mogoče ene ljudskosti že. Pač, da je dejansko že prerasel v eno ljudskost, tako vsesplošno poznavanje, kar se vidi in kar imajo ponavadi ljudje občutek, da flamenko pač je, tisto, da je družina, pa da jih pet ploska, pa da en poje, pa gre pol eden plesat.