Prvo leto je tako, bilo tisto iskanje, tipanje, začetek prvih treh mesecev moraš preživet, ker te vedno krize dajejo pa bi šel domov, pa ne bi šel domov, pa sem, potem se pa enkrat odločiš, na neki točko, ok, bom tukaj ostal pa da vidimo, kaj se tukaj res dogaja. Potem po enem letu pa je bilo pa je bilo fino naprej vedno, ker potem res začneš, prideš na eno točko, ko začneš sam o sebi razmišljati, se z drugimi ukvarjat, poslušat, debatirat, skregat se, zdreti, tuliti, zjokat, karkoli je, pa se začnejo potem stvari v tebi premikat, čeprav v bistvu tega sploh ne ugotoviš, ker vse te stvari, ki se tam notri dogajajo pa tudi v normalnem življenju, zmeraj ko ene stvari delaš, rezultata ni takoj, pride čez en čas. Ko sem pa prišel ven po treh letih, sem bil pa tako poln energije, če bi bil danes lahko tako, bi se prav fino počutil spet, ker v bistvu ni bilo nič nemogočega.