Recimo zadnji tak, zadnji tak dogodek ali pa pripetljaj je bil ravno v nedeljo, ko sva šla z enim mojim dobrim prijateljem v hribe plezat skupaj, sva bila cel dan skupaj pa večino dneva je blo bla, bla, bla, smeh pa te stvari, ko sva šla pa dol, nazaj proti avtomobilu, je bilo pa 20 minut debate take, tiste ta prave, ko si rečeš, ko sva se usedla v avto, sem ga pogledal po nogi sem ga udaril, sem rekel, tole je bilo pa dobro, ne, je rekel, tole je bilo pa res dobro. To je to, saj je pa to prejemanje in dajanje čist na ravni tega kar smo. Ko v Himalaji ali pa doma opravim nek dober vzpon, tudi lahko, ni to ne vem kaj treba, da se zgodi, lahko je to enodneven izlet tudi na Storžič, kamorkoli, da potem, ko v enem takem okolju, ki je moje področje, moj dar recimo, nekako prepoznam kaj je pomembno v življenju in kaj ne.