Mir, ki ga je čutiti po vsej Sveti gori, pa naredi največji vtis na obiskovalca v kostnici samostana. Na tem, čeprav malo grozljivem kraju, je najbolj čutiti človekovo minljivost. Vsakega pokojnega meniha po nekaj letih izkopljejo iz groba, kosti pospravijo v klet, lobanjo pa skrbno položijo med druge police v kostnici, kjer jim v spomin gori večna luč.