Ko se odločiš, da je vredno potrpeti, da je ta odnos vreden vlaganja, potem pozabiš malo na svojo integriteto ali karkoli in greš preko nekaterih stvari, ki jih v normalnem življenju ali komuniciranju s popolnoma perfektnimi ljudmi absolutno ne bi prenesel in bi rekel nasvidenje, nimamo se kaj pogovarjati. Ko spoznaš to, rečeš ne, vredno je vložiti, grem v to, vse bom naredil. Mislim, da ravno to spoznanje, če pride prepozno, verjetno tak bolnik ali potencialni bolnik, ki še ne ve, da ima diagnozo oz. je na meji ali še nima prepoznane, lahko doživi to, da ga zapustijo njegovi bližnji, ker ga ni za prenašati.