Živa meja je bila podobna vrsti kapelic, ki so izginjale pod kopicami cvetja kot postaje pri procesiji. Na tla pod njimi je metalo sonce svetlobne mreže, da je bilo videti, kot bi sijalo skozi poslikano okno. Vonj, ki se je širil, je bil po gostoti in natančno zarisanem obsegu enak tistemu, ki je bil od Marijinega oltarja.