Ko gremo od postelje do postelje pri starejših, posebno pri nepokretnih, se mi zdi, ko gledaš te ljudi tam noter, ki pričakujejo, da je to nekaj za njih, kot otroci majhni, ki še ne vejo, kaj je ta pripoved. Jaz mislim, da pričakujejo, da imam ustrezno strokovno znanje pa da se tudi znam vživet v njihov položaj, da se za njih zavzamem, da jim verjamem, da sem z njimi iskrena, da do konca z njimi upam in da nikoli ne rečem, da se ne da nič več naredit.