Pozneje v Pragi pa jih je dojemal v ekstatičnem risarskem zanosu, ali pa v liričnem zamaknjenju. Tudi zaradi občudovanja glasbenikov, izstopa kot njegov osrednji portret, oljna podoba norveškega skladatelja Haralda Sverudla. Poseben odnos pa je imel tudi do dirigentov in jih je večkrat upodabljal.