Sejalec je postavljen v naravo, v sredo krajine, ki jo označuje kozolec kot slovensko krajino in sejalca kot slovenskega sejalca. Slovenski impresionisti so se uveljavili predvsem s krajinami, saj je Jakopičevo prepričanje, da je mogoče v krajini ustvariti prepoznavno, moderno sliko, potrdila dunajska kritika ob razstavi pri Mitkeju leta 1904, povzela pa jo je tudi domača, napredna kritika s in in kasneje tudi javnost, ki je sprejela slovenske impresioniste kot novo, nacionalno umetniško elito. Sejalec je omogočil popolno priznanje nove elite, saj se je navezoval na slovenski nacionalni mit, ki so ga kultivirali slovenski intelektualci že v drugi polovici 19. stoletja in na dejanski duhovni kontekst prehoda ruralne tradicije v urbano kulturo.