Kako ga vidim in tudi nikoli ni zadosti dober, zadosti dobro naslikan, ker v bistvu na nek način, je to ena izjemna aroganca, da si upam Jezusa portretirat, ampak sem ga.
Morda je slikarstvo ravno meni nuja, izražanje svojih notranjih stisk, ampak ne želim biti pa v temu smislu ekspresivna, te notranje stiske želim doživljat v bistvu na koncu, kot lepoto in se tem stiskam v bistvu tudi zahvalit za vse, ker v bistvu nas ravno bolečina gradi in nam pomaga živeti. Tako, da se to vse prepleta, te notranje stiske, moram pa reči, da mi je barva največji zdravnik.