Pomen Ocvirkovega opusa se je bralcem razkril šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so izšle štiri zajetne knjige njegovih študij o evropskih romanih, pa temeljnih literarno- zgodovinskih in literarno- teoretičnih razprav in drugih besedil. Bil je tako mojster esejistično obarvanih interpretacij kot precizne znanstvene misli. Gotovo je to zahtevalo ogromno samodiscipline, ogromno požrtvovalnosti, volje do dela, sicer pa na vse zadnje, to je bilo, edino kar mu je preostalo in tega se je res oklepal z vsemi močmi in moramo priznati, da je res tudi veliko, veliko naredil.