Ta prvinski odnos do nje, je bil pa pravzaprav najgloblji motiv, ki ga je k temu gnal. In iz tistega seveda je mogoče sklepati, da je bil, ne samo eden prvih, kako bi rekel, usmerjevalcev slovenskega literarnega življenja v moderno literaturo, ampak da je bil zlasti, ne samo utemeljitelj primerjalne književnosti na Slovenskem, to se je zgodilo že pred vojno, ampak da je bil po vojni med glavnimi ali celo prvi in glavni usmerjevalec slovenske literarne vede v moderno literarno vedo. To pa zato, ker je poleg literarne zgodovine, ki je imela na Slovenskem tradicijo že od 19. stoletja naprej, gojil literarno teorijo in to v velikem obsegu in hkrati pa tudi že metodologijo literarne vede, se pravi, nekakšno teorijo literarne znanosti.