Meni je bila dodeljena v sojenje po končani preiskavi. In ker sem ugotovil v senatu po pretehtanju dokazov, da so sami posredni dokazi, sami indici, da nikakor ni dovolj dokazov, da bi se lahko kar nekoga spoznalo za krivega, pomeni, če je sodišče v dvomu, to pa je bil najmanj močan dvom, je treba odločit obtožencu v korist, to se pravi ga oprostit. In mi smo to mirne duše naredili in tudi sam kot predsednik senata takratni, sem pisal seveda tudi za sodbo in jo utemeljeval, sem to naredil mirne vesti in to mirno vest imam še sedaj, pa seveda še toliko bolj.