Jaz bi bila zelo rada optimist in bi želela, da stopimo povsod skupaj in se začnemo medsektorsko pogovarjati oz. gledati ta prostor, ki je enkraten in edinstven, od vseh nas, da se v njem obnašamo z videnjem, da bodo tudi za nami generacije še obstale, in da ga začnemo res z modrostjo tudi načrtovati tudi v prihodnje, namreč samo na tem lahko kulturna krajina tudi ostane kulturna. Na koncu samo perspektiva za izziv ali za razmislek? Portorož, kopanje pozimi?