Potem prideš domov, samo čakaš, kdaj se boš ulegel, ker pač ti ni do ničesar drugega. Tako da je res naporno, torej zato tudi smo zelo pozdravili tole, da smo začeli nekje v Kobaridu s tem projektom in samo čakamo, kdaj bo to izvedljivo oziroma speljano do konca, ker bo za nas neprimerno lažje. Ledvični bolniki iz Zgornjega Posočja so hvaležni vsem darovalcem, ki so prispevali že 12 milijonov tolarjev, a kljub temu se počutijo kot drugorazredni državljani.