Jaz sem začel čutit, da nekako odhajam iz prostora in iz časa. Tako se mi je na eni predstavi zgodilo, da sem na vsem lepem sebe, ko sem bil ob eno črno steno stisnjen in sem govoril tiste fenomenalne stavke Gogoljeve, oziroma Popriščinove, z vso intenzivnostjo, z zaprtimi očmi in ob vsem lepem sem jaz videl en monitor, drugi, tretji, četrti, rampa odrska je bila poseljena, monitor do monitorja in na teh monitorjih sem jaz videl sebe, ki igram ta trenutek v predstavi. Potem sem prišel v garderobo in sem bil malo čuden.