Izmislil si je, seveda, tako imenovano Božjo pijačo,, šnops, ki ga je sam varil iz vseh mogočih zelišč in ga je imel navado potem postreči ob imenitnih dogodkih, na kakšni srečanjih z ambasadorji. Eden od ambasadorjev, ko mu ga je nalival, si ga je potem še zaželel in je rekel, pač, gospod nadškof, jaz sem tako velik grešnik, še rabim malo te pijače. In mu ga je z veseljem nalil.