Ampak, res pa je, da sem mu pomagal, da se je naučil en monolog iz Julija, bom pokopal, ne slavil, se začne. govor. Ker nisva imela nobenega prostora, oba sva bila brez stanovanj in tako dalje, sva šla na morje, sva vzela neko majhno barko, jaz sem veslal pa gledal v tekst, on se je pripravljal za izpit na Akademijo, on se je pa učil, ne, on je stal, krilil z rokami, tulil, bom pokopal, ne slavil in tako dalje, ne in kar naenkrat se oba ozreva, tam na obali pa zagledava ljudi, ki naju tako začudeno gledajo, ker so naju imeli za popolnoma neuravnovešena in, skratka, smeh je bil.