S tem prekinemo tisto, v navednicah, željo genov, da bi se čim bolj množili in v bistvu izrabljamo lastnosti, ki so zapisane v njih, za naše veselje, naše ugodje, podaljševanje našega življenja in tako naprej. Samo zavedati se moramo, da človeška vrsta kot taka obstaja delček celotne biološke evolucije ali pa še manjši delec celotne evolucije molekul. In zdaj se postavlja seveda vprašanje, če bi to pogledali nekje od daleč, recimo s stališča nekega razvitega planeta, kjer živijo mogoče neke vrste milijon let, bi pa morda malo drugače gledali na to in bi videli, da je to mogoče ena od poti evolucije, iskanje, en zelo zapleten vzorec, tudi stroj oziroma vozilo za gene, kot smo mi, pač išče neke drugače komunikacije, neke drugačne možnosti, ki se bodo potem mogoče izkazale dolgoročno spet v prid tem genom oziroma genskim nizom za njihovo preživetje in razširjenje.