Odnosi v sami skupnosti so bili tisti oz. cela struktura te izkušnje načina življenja je bila takšna, da jaz danes pravim- hiša ogledal, vedno znova me je postavljala pred samega sebe. Nikamor ni bilo za bežat, niti v čisto fizičnem smislu, ni bilo možnosti umika, pa tudi sicer v samih odnosih, pogovorih s fanti, ki so me tam pričakali, niso mi omogočili znotraj odnosa tistega prostora, v katerem bi se lahko jaz malo poskril za kake iluzije, malo počival. Se pravi vse tiste zidove, za katerimi sem se jaz skušal skrivati, so oni kar brez nekega usmiljenja razbijali.